Občina Ljubno

Ljubno je gručasta vas v Zgornji Savinjski dolini. Nastalo je ob sotočju Ljubnice in Savinje, ki tu prehaja iz tesne v širšo predalpsko dolino. V času splavarstva (od konca 16. stol. do sredine 20. stol.) je imelo pomembno vlogo pri plavljenju in trgovanju z lesom. Občino sestavlja devet zaselkov: Ljubno ob Savinji, Savina, Primož, Planina, Ter, Juvanje, Radmirje, Meliše in Okonina. V starejšem delu naselja Ljubno ob Savinji, kjer stoji župnijska cerkev sv. Elizabete se je izoblikoval spodnji trg, imenovan »Plac,« medtem ko se je zgornji trg imenovan »Foršt« izoblikoval na višjem delu naselja, pod cerkvijo Marije Vnebovzete. Skupaj tvorita trško jedro Ljubnega.  

ZGODOVINA LJUBNEGA

Vse do 13. stoletja se Ljubno v pisanih virih ne omenja. Pred tem je bilo verjetno le majhno vaško naselje. Ni nam znano, kakšna je bila zgodovina kraja pred tem. Znamenja življenja v Zgornji Savinjski dolini so odkrita že v rimskem obdobju. Po dosedanjih odkritjih so se Rimljani ljubenskemu prostoru zelo približali. Morda so pri prodiranju na zahod prišli tudi do sem.

Sistematično pa so prodirali ob Savinji navzgor šele naši predniki Slovenci. Semkaj so prišli iz že zgodaj močno naseljene spodnje Savinjske doline. Naselili so dolino ob Savinji, nekako do Ljubnega, pobočja više zgoraj pa šele kasneje.

Ljubno se v zgodovini prvič omenja leta 1247, in sicer v zvezi z ministerialom gornjegrajskega benediktinskega samostana, ki mu je pripadalo tudi Ljubno. To ozemlje je bilo last benediktincev do leta 1469, ko je habsburški cesar Friderik III. ukinil samostan in prepustil ozemlje takrat osnovani Ljubljanski škofiji, ki je imela v začetku svoj sedež v Gornjem Gradu. Ko si je v letu 1787 Ljubljanska škofija postavila svoj sedež v Ljubljani, si je obdržala velika posestva, med drugim tudi vse gozdove in pašnike, ki ležijo nad kmečko posestjo v okolici Ljubnega, Luč in Solčave. Kmetje so vse do leta 1945 živeli v nenehnih sporih s škofijsko upravo zaradi pašnikov, ko so jih lahko koristili po priposestvovanih pravicah.

Status trga je kraj dobil leta 1459 v okviru Gornjegrajskega gospostva, ki ga kasneje potrjujeta še dve listini (1464, 1565). Leta 1470 pa je trške privilegije potrdil tudi cesar Friderik III. Na osnovi potrdila o gospodarskih privilegijih iz leta 1704 je bilo na Ljubnem več sejmov, leta 1802 pa je avstrijski cesar Franc II. potrdil le dva sejma, prvega na dan sv. Filipa in Jakoba, drugega pa na dan sv. Elizabete. Do novejšega časa pa sta se ohranila sejma na dan sv. Jožefa.

Prebivalstvo naselij Ljubnega se je polpretekle dobe preživljalo večinoma s kmetijstvom in splavarstvom, kajti obrt je bila slej ko prej slabo razvita. Splavarstvo, ena glavnih značilnosti občine Ljubno, ki živi dandanes le še kot etnografska privlačnost vsako letnega flosarskega bala v Ljubnem, je bilo nekoč najbolj donosna gospodarska panoga v vsem zgornjem delu doline.

Savinjsko splavarsto, po domače imenovano flosarstvo, se sicer prvič omenja že v 15. stoletju (Dunajski državni arhiv), gospodarsko močna panoga je postala šele v 18., 19. in 20. stoletju, vse do začetka druge svetovne vojne. Središče splavarstva je bilo Ljubno. Flosarji, socialno diferencirani na splavarske gospodarje (birte) in splavarske hlapce, so vezali v splav večinoma deske, včasih tudi hlodovino. En splav je vseboval povprečno po 12 m3 desk. Dolžina poti se je, glede na politične razmere in potrebe, skozi stoletje močno spreminjala, najdlje so pluli v drugi polovici 19. stoletja, vse do Calafata in Črne vode v Romuniji. Gospodarsko pomembnost splavarstva nam najmočneje dokazuje statistični podatek, da je plulo na začetku tridesetih let skozi Celje vsako leto najmanj po 4.000 Savinjskih splavov!