Žganica apna pri Atelšku

Ob Savinji, med Ljubnem in Lučami je še mogoče videti postopek žganja živega apna, kakršnega so poznali naši predniki.

Leta 1920 je star Ročnik postavil apnico za žganje apna in začel služiti kruh iz kamna, katerega je ponujala bližnja reka Savinja. Takrat je bilo težko dobiti pravo apno za beljenje sten v hišah in hlevih, zato je žganica postala dobičkonosen posel.Da bi se ohranil ta pozabljen način pridobivanja živega apna, smo 70 let pozneje s pomočjo spomeniškega varstva apnico ob reki Savinji obnovili in jo uporabljamo še danes. Vsako leto je potek žganja apna mogoče videti tudi v živo in sicer en teden pred prvo nedeljo v avgustu, ob tradicionalnem Flosarskem balu.

Potek žganja apna: Preden začnemo s kurjenjem, si je potrebno pripraviti zadostno količino drv (vsaj 40 m3) in apnenčastega kamenja (približno 16 m3 iz reke Savinje). V peč valjaste oblike se iz kamenja naredi obokano kurišče. Pri zlaganju kamna je potrebno precej znanja, da se med žganjem kamenje ne zruši na kurišče. Ko je peč v obliki stožca do vrha zapolnjena z apnenčastim kamenjem, se lahko začne s kurjenjem, ki ponavadi traja pet do šest dni. Noč in dan je potrebno kurišče zalagati z drvmi in odstranjevati žerjavico na dnu kurišča. Prvi dan se iz kamenja vali gost črn dim, na vrhu apnice pa je kamenje obarvano črno. Drugi dan kurjenja kamenje dobiva lepo oranžno barvo, na vrhu pa že tudi pojavijo manjši plameni. Poseben čar dobi apnica ponoči, ko izgleda kot da bi kamenje gorelo. Po šestih dneh neprestanega kurjenja kamenje počasi začne razpadati v gosto belo maso, ki jo imenujemo živo apno.

To apno ljudje še danes uporabljajo, predvsem za obnovo starih hiš in hlevov.

Iz centra kraja se lahko do žganice apna odpravite peš: po pešpoti Ob Savinji. Zemljevid poti si lahko ogledate na >> TEJ SPLETNI STRANI <<